Avtor: JERNEJ KURINČIČ

Začetki slovenskega skavtizma na Goriškem segajo v leto 1963, ko je nastal v Gorici prvi vod Slovenskih goriških skavtinj. Skupina deklet se je sestajala v prostorih Marijine družbe na Placuti. Za to obdobje, kot tudi za začetke goriških skavtov, je značilna pomoč tržaških skavtov in skavtinj. Najprej po vplivu Pastirčka, ki je pod uredništvom dr. Jožeta Prešerna zelo pazljivo spremljal skavtsko delovanje in širil skavtske ideale, nato pa z dejavno pomočjo pri prvih sestankih, jurjevanjih in taborih. Goriške skavtinje so na primer obljubile na jurjevanju tržaških skavtinj leta 1963 v Šempolaju, istega leta pa so taborile s Tržačankami ob Belopeških jezerih.

Prva skupina slovenskih goriških skavtinj pa je delala v težkih pogojih, saj v javnosti ni bilo odobravanja, in se je kmalu razšla.

Slovenski goriški skavti pa so nastali po dolgi pripravi s sestankom 7. junija 1964 v Gorici. Tudi tu je treba omeniti vpliv Pastirčka in pisma, ki so jih goriški dečki poslali tržaškemu uredniku s prošnjo, da bi imeli tudi na Goriškem skavtsko organizacijo. Na začetku so pomoč tudi nudili tržaški bratje. Med pobudniki in ustanovitelji Slovenskih goriških skavtov pa gre največja zasluga dr. Kazimiru Humarju, ki je bil do jeseni 1979 glavni duhovni vodja.

Prvi sestanki so bili ob nedeljah dopoldne. Prvo jurjevanje je bilo leta 1964 skupaj s Tržačani. Istega leta se je skupina goriških izvidnikov udeležila tržaškega tabora v Zajezeri. Leta 1965 so nastali Orli in Kragulji. Istega leta poleti pa so Goričani imeli prvi samostojni tabor v Tinjem Logu, medtem ko je pet članov še taborilo s Tržačani in Korošci v Selah. Leta 1966 so skavti dobili sedež v Katoliškem domu, kjer je še zdaj središče goriškega skavtizma (naslov: Drevored XX. septembra 85, 34170 Gorica). Leta 1966 so Goricani pripravili prvo samostojno jurjvanje v Doberdobu. Jeseni istega leta je nastala prva skupina volčicev, katero je do prezgodnje smrti leta 1970 vodil Peter Špacapan.

V tem obdobju so začeli skavti sodelovati pri Planiki. To je bilo sprva glasilo takratne Marijine kongregacije za fante. V sezoni 1966-67 je list prešel popolnoma v skavtske roke. Dolgo je vsako številko oblikoval po en vod. Z letnikom 1976-77 pa se je ustanovil uredniški odbor pod vodstvom Aleša Lojka in Renca Frandoliča.

Organizacija se je razširila po Goriški. Od leta 1972 se skoraj vsako leto vrstijo potovalni tabori. Veliko je bilo nastopov v javnosti, tečajev in srečanj. 27. oktobra 1974 je bila v Katoliškem domu v Gorici slovesna proslava desetletnice delovanja. 19. februarja 1984 pa se je v istih prostorih Katoliškega doma proslavila dvajsetletnica.

Kmalu po nastanku je postal skavtski načelnik Bernard Špacapan, ki je ostal na tem mestu do leta 1977, ko je prišlo do združitve fantovske in dekliške organizacije na Goriškem. Od takrat je fantovski načelnik Mauro Leban. Od leta 1979 pa je skupni glavni duhovni vodja Marjan Markežič. Goriške skavtinje, ki prva leta niso imele lahkega življenja, so obnovile svoje delo leta 1976 v Števerjanu z vodom Lastovk. Vodila ga je Alenka Terčič, ki je bila dekliška načelnica do leta 1973. Glavni duhovni vodja je bil od začetka dr. Oskar Simčič, ki je ostal na tem mestu do leta 1979. Po Alenki Terčič je bila načelnica Slovenskih goriških skavtinj Franka Ferletič do tabora leta 1981, ko jo je nasledila Aleksandra Kosič, leta 1983 pa Mirjam Klanjšček.

Števerjanske skavtinje, ki se jim je kmalu pridružila skupina v Pevmi, so se udeležile tržaških jurjevanj skavtinj leta 1968 in 1969 ter tržaškega tabora v Logarski dolini leta 1968. Naslednjega leta pa so priredile samostojni tabor v Logu pod Mangartom. Prve obljube skavtinj na Goriškem so bile leta 1970 “med borovci” v Števerjanu.

Takrat so sepridružile še skavtinje iz Rupe in s Peči. Zaradi nerazumevanja, napadov in majhne opore je vrsta skupin propadla. Nekaj časa sta redno delovala le vod v Doberdobu (Brinjevke) in v Rupi-Peči (Labodi).

Z vztrajnostjo pa se je stanje izboljšalo. Pridružila se je skupina “goriških deklet”, ki je že nekaj časa sodelovala s skavtinjami, nastali so tudi novi vodi.

Na dne 18. marca 1977 je bil na sedežu v Gorici soglasno sprejet pravilnik, po katerem sta se fantovska in dekliška veja uradno združili v eno organizacijo z imenom Slovenski goriški skavti.

Še pred tem je prišlo, kot je bilo že omenjeno, do ustanovitve Slovenske zamejske skavtske orga- nizacije, ki povezuje Trst in Gorico. Istega leta je prišlo do prvega jamboreeja v Pinedu, kateremu je leta 1979 sledil drugi jamboree v Logu pod Mangartom.

Leta 1978 je bil prvi skupni tabor goriških izvidnikov in vodnic v Idrijski Beli.